Nekaj dni popolnega počitka, miru, lenarjenja. Odklop, popoln odklop.
Brez nenehnih pogledov na uro, brez hitenja, brez vsakršnega nujnega opravila. Samo gol, čisti užitek. Samo počitek. Točno to sem potrebovala, točno to sem si želela.

Še vreme mi je šlo na roko! V vodo sem lahko šla samo enkrat dnevno. Potem je deževalo ali pa je bilo preprosto premrzlo. Sem namreč ena tistih, ki lahko gre v vodo samo, če ji je precej vroče. Da bi šla iz čistega veselja do plavanja v mrzli vodi? Ni šans. Brrrr.

Tako sem lahko popolnoma brez slabe vesti večino dneva poležavala v sobi. No, pa na sprehod sem tudi šla, a ne predolg in ne prehiter. Samo toliko, da mi ni zastala kri.
Vsak dan je bilo tudi ravno dovolj sonca, da sem dobila svojo dozico vitamina D.

SONČENJE. To je zame nekaj popolnoma novega. Sonce me ni videlo vsaj 30 let in temu primerno nizko imam tudi stopnjo zelo pomembnega vitamina D. Niti polovico priporočene vrednosti.
Ja, vem, nobena skrajnost ni dobra, ne preveč in ne premalo sonca. Večina naše populacije ima premalo vitamina D, zato priporočam, da preverite svojo vrednost.
Mimogrede, a veste, da to sploh ni vitamin, ampak hormon? Zato pa je toliko bolj pomemben za milijon stvari v našem telesu.

Ampak jaz enostavno ne maram vročine, ne maram pekočega sonca, ne maram poletja. Sonce obožujem samo pri minus petih stopinjah Celzija, vse ostalo mi predstavlja trpljenje.

Toda letos bo vse drugače. Letos se bom D-vitaminčkala toliko, da ga bom imela na zalogo! To v mojem jeziku pomeni, da upam, da bom nekajkrat tedensko zdržala na soncu vsaj 15 minut.

Kdo ve, mogoče celo vzljubim poletje?!
Kaj je? Sploh nisem edina, ki ne maram poletja!
Ne dolgo nazaj, na en zelo vroč, sončen dan, so mi pred nosom zaprli trgovino. Ker sem imela že drugo stopnjo dehidracije, sem stopila v bližnji lokal in si naročila steklenico mrzle vode. Očitno sem izgledala kot kup nesreče, ker me je natakarica takoj vprašala, ali slabo prenašam vročino. Ko sem ji odločno povedala, da MRZIM poletje, se je vidno sprostila, rekoč: „A vi tudi? Veste, vsi me tako čudno pogledajo, ko jim rečem, da ne maram poletja.“
Pa to sploh ni osamljen primer. Srečujem čedalje več ljudi, ki čutijo podobno.

Enostavno OBOŽUJEM zimo, ko lahko grem na sprehod oblečena v toliko plasti, da z lahkoto prekrijem vsako telesno nesorazmerje in vsako pikico celulita (ki je postal grd šele konec prejšnjega tisočletja, prej je bil lep in zaželen).

Pa veste, kaj mi je pozimi še posebej všeč? Med hojo lahko govorim po mili volji, brez da bi imela polna usta mušic in drugih živalic, ki ne spadajo v moja usta!
Nikjer nobenega komarja, ose, sršena … Obožujem zimo! Pa še vroče mi ni.

A vendar aktivno delam na tem, da vzljubim tudi poletje.
Sedaj, ko me otroci že štejejo med starejše občanke, imam odličen izgovor, ker moje telo ni fit. LETA!

Jap, sedaj si lahko brez sramu privoščim krajšo obleko, ki je še lani, brez 1000 denskih nogavic, ne bi upala obleči v javnosti niti v sanjah.

Jaaaa, super je biti star 40+. Marsikaj ti je dovoljeno in oproščeno. Oziroma, boljše rečeno, lažje SEBI oprostiš kakšne kikse in lažje se sprejmeš z vsemi svojimi napakicami vred.

Če ste se z branjem prebili do sem, se gotovo sprašujete, zakaj pišem?
Preprosto zato, ker po sto letih spet berem eno tako preprosto, humorno, lahkotno knjigo, ki ima podoben stil pisanja (vsaj tako si domišljam) in ker mi je tak način branja in pisanja v sprostitev.

To je stvar, ki jo dejansko rada počnem in verjemite, da se v tej vročini ne spomnim prav veliko stvari, ki jih rada delam.
Že pred leti sem namreč izgubila stik s seboj in s tem tudi stik s svojimi pristnimi željami. To hočem spremeniti. Želim si ponovno najti izgubljeno Mihaelo.

Velikokrat sem že prebrala, da je eden od načinov, da se ponovno najdeš, tudi pisanje. In od nekdaj sem se najlažje izražala ravno poreko pisanja. Rada pišem, zato je zame to najverjetneje pravi način, da se ponovno srečam s seboj.